»Izjemno sem ponosna, da imamo oddajo, kot je NaGlas! na naši televiziji. Izjemno pomembno je to, da oddajo ustvarjajo novinarke, katerih materni jezik je jezik republik nekdanje Jugoslavije. In da mi to slišimo vedno znova, da nas opomni. To se mi zdi nekaj, kar javni servis mora imeti.«

»Niti predstavljala si nisem, da oddajo spremlja toliko gledalcev. Mislila sem, da nas urednica malo spodbuja, kadar nam reče, da nas vsi gledajo. Vendar tudi v službi pogosto slišim, da veliko ljudi gleda oddajo.«

»Od takrat je to moja najljubša sladica, čeprav imam sladkorno bolezen.«

»Kolikor bližje ste srednjemu razredu, toliko manj ste izpostavljeni tovrstnemu nasilju, strukturnemu ali neposrednemu. Takrat ste tudi veliko lažje razsvetljeni in strpni. Ko pa se spuščate po družbeni lestvici, ljudje vedno bolj ogrožajo drug drugega.«

»Vseeno zmorem.«

»Če se ne motim, smo začeli februarja, mene pa so doleteli izbrisani. Pripravljala sem prispevek o predstavi Oliverja Frljića, ki je v gledališču v Kranju ustvaril predstavo o izbrisanih. Prispevek je bil dolg kar štiri minute. Mislim, da nikoli pozneje nisem pripravila tako dolgega prispevka!«

»To je bila torej njena odločitev, kar moram kot direktor sprejeti na znanje.«

»Od 70 do 80 odstotkov kupcev mojih knjig predstavljajo ženske. Moja nekdanja žena je rekla, da so moji bralci ženske, hipsterji in geji. Jaz bi dodal še ljudi, ki – tako kot jaz – živijo nomadsko življenje. Zelo veliko jih je, ki iščejo svojo identiteto oz. jo najdejo na več različnih krajih.«

»Ta tip oddaje je bilo nekaj, kar sem dolgo časa zagovarjal in postavljal, kot zahtevo do RTV-ja in države še bolj, kot aktivist znotraj bošnjaških kulturnih društev. Vedno je bil problem, kako z neko našo zgodbo, z nekim našim dogodkom, z nekimi našimi problemi priti v mainstream medije. Tako da s tega vidika je ta oddaja naredila ogromen preskok v smislu prepoznavnosti in vidnosti teh skupnosti v Sloveniji.«